Vse shrambe in skladiščni prostori za zadostne zaloge zraka, vode in živeža in za ostale zaloge so v svitku, kakor tudi vsi stroji in naprave. Zbiralno zrcalo in hrapavo ter črno obarvani proizvajalec pare in kondenzacijske cevi in vse kar spada k tem napravam, so namenu primerno
sl. 89. Pogled na sončno stran bivalnega kolesa. Zbiralno zrcalo v sredini moremo tudi opustiti in ga nadomestiti z ustrezno večjim
zunanjim zrcalom.
164
sl. 90. Pogled na senčno stran bivalnega kolesa.
nameščeni izven bivalnega kolesa, kjer z njim vred rotirajo (sl. 84, 89 in 90).
In končno so tu še predvideni obračalni motorji in naprave za povratni sunek, ki jih uporabljamo še za to, da dosežemo vrtenje bivalnega kolesa, ter da ga spet ustavimo, ali da z njim kako drugače vplivamo na to vrtenje.
165
Observatorij in strojnica
Za bivalno kolo vodilna misel: ustvariti najboljše življenjske pogoje, pa se mora pri observatoriju in stroj­nici umakniti zahtevi, da morata biti v prvi vrsti uporab­na za opravljanje posebnih nalog, zato pa se pri njiju, kot smo že omenili, ne moremo odpovedati breztežnost-nemu stanju.
Za observatorij (sl. 91) je nadvse pomembno, da mu moremo podeliti poljubno lego v prostoru, kakršno pač zahtevajo načrtovana opazovanja. Zatorej mora biti po­polnoma neodvisen od lege Sonca, saj ne potrebuje
sl. 91. Zgled za izdelavo observatorija. Zaradi visokega tlaka 1 atm, ki v njem prevladuje, ima sodasto obliko« Vidimo lahko zračno zaporo, električna kabla (levo), prožno cev za zrak (desno)
in line za osvetljevanje.
166
nikakršnih prej opisanih tehničnih naprav, ki bi jim dajali energijo sončni žarki. Njegovo prezračevanje in hkrati ogrevanje, enako pa tudi preskrbo z električno energijo, oskrbujemo iz strojnice, zato pa sta tudi oba objekta povezana s kabli in še s prožnim cevovodom (sl. 91 in 92). Poskrbljeno pa je, da je prezračevanje v skrajni sili možno izvajati tudi samostojno, kjer priskoči­jo na pomoč očiščevalni naboji, ki jih uporabljamo enako kot pri modernih potapljaških oblačilih.
V observatoriju najdemo: predvsem njegovemu name­nu primerne naprave za daljinska opazovanja in vse krmilne naprave, od katerih so odvisne naprave za daljin­ska opazovanja, kot npr. za vesoljsko zrcalo (glej dalje). In končno je tam še laboratorij za raziskave v breztež-nostnem stanju. V strojnici pa so vsi stroji in naprave, ki so skupni za vso vesoljsko opazovalnico, še zlasti pa
sl. 92. Upogljivi cevovod za povezavo observatorija s prezračeval­no napravo v strojnici.
'Aufgefrischte und erwärmte Luft - obnovljen in segret zrak; zum Maschinenhaus - k strojnici; 'zum Observatorium - k observatoriju; Verbrauchte Luft - izrabljeni zrak.
167
oni, ki so namenjeni za kar najučinkovitejše izkoriščanje sončnih žarkov. Zatorej je v njej predvsem glavna sončna elektrarna z zbiralnimi baterijami. Nadalje je v njej velika radijska postaja in končno še prezračevalna napra­va, ki deluje obenem tudi za observatorij.
sl. 93. Zgled za ureditev strojnice, osni prerez je le nakazan.
'Kondensatorrohre - cevi kondenzatorja;
'Luftschleuse - zračna zapora; 'Verdampfungsrohre — cevi za uparevanje.
168
Za dotok sončne energije poskrbi močno, s strojnico trdno povezano zbiralno zrcalo (sl. 93), ki ima v gorišču cevi za izparevanje in za gretje, medtem ko so na njegovi hrbtni strani kondenzacijske in hladilne cevi.
Lega strojnice je zato že vnaprej določena: vselej mora biti takšna, da zbiralno zrcalo s svojo prednjo stranjo čimbolj zajame sončne žarke.
Razsvetljavo, tako v observatoriju kakor tudi v stroj­nici, izpeljemo na način, ki smo ga za vesoljsko opazoval­nico že opisali. Zunanje ploskve zgradbe so zaradi prepre­čevanja ohladitve v celoti zrcalno bleščeče. In končno sta oba objekta opremljena z obračalnimi motorji ter pogo­nom na povratni sunek.
Zaradi zelo neprijetnega obnašanja tekočin v breztež-nostnem stanju pa vsekakor odpadejo kuhinja, naprave za čiščenje vode, priložnosti za pranje itd. Za uživanje hrane in telesno oskrbo je prostor v bivalnem kolesu.
Če pa bi v observatoriju in strojnici potrebovali jedačo in pijačo, bi jo moral vsak član posadke prinesti s seboj iz bivalnega kolesa, morala pa bi biti prilagojena breztežnostnemu stanju.
Kako je poskrbljeno za sporazumevanje na dalja­vo in varnost
Sporazumevanje med posameznimi objekti vzpostavi­mo, kot smo že prej omenili, bodisi s svetlobnimi signali bodisi z radiom, končno pa tudi po žici. Zatorej so vsi trije objekti opremljeni z lastnimi lokalnimi postajami, vrhu tega pa so še med seboj povezani s kabli, po katerih obenem prenašamo jaki tok.
In končno so v vsakem izmed treh objektov zaloge hrane, kisika, vode, kuriva in elektrike (nakopičene v
169
rezervnih baterijah), ki jih posadka vesoljske opazovalni­ce nekaj časa izkorišča, če postaneta zaradi kake nesreče ostala objekta hkrati neuporabna. Iz tehničnih razlogov načrtovana trojna delitev vesoljske opazovalnice tako bistveno pripomore tudi k varnosti. Da bi slednjo še povečali, poskrbimo, da lahko vsak objekt, ne le preko velike radijske postaje, pač pa tudi samostojno, z lastnimi pobliskavajočimi se zrcali stopi v stik z Zemljo.
Razdelitev vesoljske opazovalnice na 2 objekta
Namesto na 3 dele, moremo vesoljsko opazovalnico razdeliti le na 2 dela, in sicer z združitvijo bivalnega kolesa in strojnice. To pa bi bilo načelno izvedljivo zato, ker smer sončnih žarkov obema objektoma na enak način določa njuno lego v vesolju. Če pa bi hoteli doseči, da bi se strojnica, ki se zaradi razmeroma velike hitrosti vrte­nja bivalnega kolesa tudi sama hitro vrti, obračala poča­sneje, moramo na primer omogočiti, da bivalno kolo in strojnica (z zrcalom vred) rotirata na isti osi — vendar v nasprotnih smereh. Lahko pa bi se bivalno kolo in strojnica združila v celoto, kar bi med drugim omogočilo, da bi na tej osi rotiralo tudi veliko zrcalo strojnice, seveda v nasprotni smeri.
Koristi, ki bi jih prinesel ta ukrep, bi bile:
1. Promet znotraj vesoljske opazovalnice bi se poeno­stavil.
2. Odpadli bi potrebni ukrepi za obojestransko izenače­vanje privlačevanja mas objektov, ki nastane med bivalnim kolesom in strojnico pri ločeni ureditvi,
3. Vrtenje, spreminjanje lege in ustavljanje bivalnega kolesa moremo sedaj doseči z motorjem, namesto, kot do sedaj, s pogonom na povratni sunek - torej brez
170
porabe pogonske snovi - kajti v ta namen imamo na razpolago kot »proti-maso« celotno strojnico, pa tudi veliko zrcalo samo (zato tudi nasprotna smer rotacije slednjega).
Tem prednostim pa nasprotuje neugodnost, da tu nastopajo znatne, čeprav rešljive konstrukcijske težave. Na tem mestu jih bomo pustili ob strani, vendar se bomo k načinu razdelitve vesoljske opazovalnice še vrnili, kajti dobljene predstave ne bi hoteli v tem trenutku še bolj zapletati.
Vesoljsko oblačilo
Tako pri nameščanju kakor tudi pri delovanju vesolj­ske opazovalnice (pri prometu med posameznimi objekti, za različna dela itd.) se bo treba zadrževati izven zaprte­ga prostora, torej na prostem. Ker je slednje možno le s prej opisanimi vesoljskimi oblačili, se moramo nekoliko pomuditi tudi pri njih.
Podobna so, kot smo že omenili, modernim potaplja­škim oblekam ali pa oblekam za zaščito pred plinom. Vendar ovoj, iz katerega je vesoljsko oblačilo, ne sme biti le neprodušen, odporen proti zunanjim vplivom in nare­jen tako, da kar v največji meri dovoljuje neovirano gibanje. Vesoljska oblačila morajo vrhu tega imeti še veliko natezno trdnost, kajti v njihovi notranjosti prevla­duje plinski tlak ene atmosfere (zračni nadpritisk v primerjavi z odprtim vesoljem), poleg tega pa ne bi smela biti občutljiva za izjemno nizke temperature, namreč takšne, ki utegnejo nastati zaradi sevanja v odprto vesolje, ne bi pa smela postati niti krhka, pa tudi trdnosti ne bi smela izgubiti. Material ovoja takšnega
171
vesoljskega oblačila bi moral zares ustrezati mnogim pomembnim zahtevam.
Vsekakor pa povzroča največ težav vprašanje zaščite pred mrazom ali, pravilneje rečeno, naloga: kako zadrža­ti izgubo toplote v mejah, ki jih je moč še prenašati. Prizadevati si je namreč treba, da znižamo možnost sevanja iz ovoja na najmanjšo mero. Za dosego tega namena bi morala imeti celotna zunanja stran oblačila zrcalni lesk. Zato pa bi moralo biti bodisi v celoti iz kovine ali pa vsaj z njo obloženo. Mogoče bi za ovoj zadostovalo tudi ustrezno preparirano in proti močnim ohladitvam odporno gibko blago, ako bi ga zunaj obarva­li bleščeče belo in ga izgladili.
Vsekakor pa bi to ne bila prevelika pridobitev za svobodno gibanje; in četudi bi bil uporabljeni ovoj po sebi gibek, bi otrdel — ker se obleka zaradi notranjega pritiska napihne, zato bi kljub vsemu morali za večjo gibljivost podvzeti posebne ukrepe, in sicer, kot da bi bil ovoj v celoti narejen iz trdne snovi, npr. iz kovine. Ker pa smo si že pri potapljaških oklepih pridobili mnogo izkušenj za izdelavo takšnega togega oblačila, jim lahko deloma podelimo celo sestav, kot je običajen pri ceveh, ki so ojačene s kovino, pri tem pa se nam zazdi, da utegne biti kovinska izvedba v celoti najprikladnejša.
Zato menimo, da je treba tudi vesoljska oblačila tako izdelovati. Zrcalni lesk zunanjosti bo kar najbolje prepre­čeval ohlajanje zaradi toplotnega sevanja. Posebna pod­loga celotnega oblačila pa bo še bolj poskrbela za toplot­no izolacijo. Če pa bi pri daljšem zadrževanju na prostem kljub temu prišlo do občutne ohladitve, bomo dosegli nasprotni učinek na delu oblačila, ki se je znašlo na senčni strani, z obsevanjem z zrcalom.
Oskrbo z zrakom vzpostavimo podobno kot pri sodob­nih potapljaških oklepih. Pri tem nosimo potrebne poso-
172
de s kisikom in bombe za očiščevanje zraka v kovinskih oprtnikih na hrbtu.
Ker pa je sporazumevanje z govorom v brezračnem prostoru možno vzpostaviti le s telefonom, hkrati pa bi bile žične zveze nadvse nepraktične, so vesoljska oblačila opremljena z napravami za radijsko sporazumevanje: v oprtniku nosimo tudi manjšo radijsko napravo, ki jo napaja akumulator, mora pa biti hkrati oddajnik in sprejemnik. Mikrofon in slušalka sta trdno vgrajena v čelado. Kot antena služi primerna žica ali kovina na oblačilu. Ker pa so vsi posamezni objekti vesoljske opa­zovalnice opremljeni z napravami za radijsko sporazu­mevanje, lahko zatorej na prostem lebdeče osebe občuje­jo druga z drugo, lahko pa tudi vzpostavijo stik z notra­njostjo opazovalnice, podobno kot v prostorih, ki so napolnjeni z zrakom — vsekakor pa ne prek zraka, pač pa prek eterskih valov.
Glede že omenjene grozeče nevarnosti, da utegnemo »odplavati v vesolje«, pa služijo kot poseben varnostni ukrep ob zadrževanju na prostem, zelo občutljive alar­mne naprave, s katerimi so opremljene lokalne radijske postaje, ki se bodo ob morebitnem klicu na pomoč iz vesoljskega oblačila, samodejno odzvale že na velike razdalje.
Za izogibanje obojestranskim motnjam so za posame­zne vrste lokalnih radijskih zvez določeni različni radijski valovi, ki jih je možno preprosto uravnati na posamezne radijske naprave v vesoljskih oblačilih.
Poljubno gibanje pa omogočajo majhne ročne naprave na povratni sunek. Posoda za njihovo pogonsko snov je poleg že naštetih priprav v oprtniku.
173
Potovanje k vesoljski opazovalnici
Na vrsti je promet med Zemljo in vesoljsko opazoval­nico z raketno vesoljsko ladjo, katerega prvi del smo že podrobneje opisali. Možno pa je to sliko še izpopolniti in v grobih orisih takšno pot še enkrat podoživeti:
Vesoljska ladja že stoji pripravljena na Zemlji. Vsto­pimo v potovalno kabino, ki je majhna celica znotraj trupa, namenjena pa je za sprejem vodje odprave in ostalih potnikov. Vrata se od znotraj neprodušno zaprejo. Zlekniti se moramo v viseče mreže.
Vodja opravi nekaj gibov pri krmilnih napravah, rahel drget vozila in v naslednjem trenutku se že počuti­mo težki kot svinec, vrvi viseče mreže malone boleče pritisnejo na naše telo, dihamo le z naporom in vzdigova-nje roke je postalo pravi preizkus moči: polet se je začel. Pogon deluje, zato potujemo kvišku s pospeškom kakih 30 m/s2, kar občutimo kot štirikratno povečanje teže. Zaradi tega bremena bi bilo nemogoče stati pokonci.
Vendar ne traja dolgo - že v naslednjem trenutku popusti občutek povečane teže, vendar se znova pojavi. Vodja pojasni, da seje pravkar odcepil prvi, iztrošeni del rakete, in da je začel delovati drugi.
Nato sledijo novi posegi pri krmarjenju: dosegli smo že, kot nam je pojasnil vodja, največjo potrebno dvižno hitrost, zaradi tega je bilo treba vozilo obrniti za 90°, sedaj pa deluje pogon v vodoravni smeri, s čimer bo dobilo vozilo potrebno obhodno hitrost.
Tudi to smo že dosegli. Šele nekaj minut je preteklo od starta, vendar se nam zdi, da že neskončno dolgo prenašamo naporno stanje povečane teže. Polagoma zač­ne pojenjavati tudi ta pritisk. Najprej občutimo blagodej­no olajšanje, a kmalu nato - tesnoben strah: brez razloga se nam zdi, da padamo, strmoglavljamo v brezdajno
174
globino. Vrli vodja se trudi, da nas pomiri: pogon je polagoma izključil; naše gibanje se nadaljuje le še zaradi naše žive sile, kar občutimo kot padanje, vendar ni nič drugega kot občutek breztežnosti, ki se mu moramo privaditi, pa naj bo prijetno ali ne. Vendar je to laže reči kot storiti; ker pa nimamo druge možnosti, nam končno uspe tudi to.
Medtem pa je vodja skrbno opazoval svoje instrumen­te, preudarjal tabele in krivulje potovanja; nekajkrat je za krajši čas znova vključil pogon: moral je pač odpraviti nekaj napak, ki so nastale med potjo.
Dosegli smo cilj. Nadeli smo si vesoljska oblačila, izpustili zrak iz kabine, odprli vrata, in na določeni razdalji pred seboj zagledali nekaj posebnega, kar se je izluščilo iz popolne teme in se pojavilo na zvezd polnem nebu: s kovinskim leskom se lesketajočo in v najsvetlej­šem sončnem siju se svetlečo - opazovalnico (sl. 94).
Za nekaj časa smo ostrmeli. Vodja odprave se je odgnal in odplaval proti opazovalnici. Sledimo mu, ven­dar ne s prijetnimi občutki: do Zemlje namreč zeva prepad, ki meri skoraj 36 000km!
Za vm/tev opremimo vozilo z nosilnimi ploskvami, ki so bile med poletom snete, njihova montaža pa zaradi breztežnosti ne povzroča težav.
Znova se podamo v kabino vesoljske ladje; vrata so zaprta in v notranjščino smo spustili zrak. V začetku deluje pogon le polagoma. Pojavi se rahel občutek teže. Vdrugič se moramo zlekniti v viseče mreže. Vodja vklju­čuje vse več šob, občutek teže pa je vedno močnejši. Sedaj nas še bolj stiska, kajti med tem časom smo se teže malone odvadili. Pogon že deluje s polno močjo, vodorav­no, vendar v nasprotni smeri kot prej; kajti prav bi bilo, če bi našo obhodno hitrost in z njo sredobežnost, ki smo jo imeli med zadrževanjem ob vesoljski opazovalnici, za
175
sl. 94. Celotna vesoljska opazovalnica s 3 objekti, kot jo vidimo skozi izhodno odprtino vesoljske ladje. V ozadju je Zemlja, odda­ljena 35 900 km. Središče njenega oboda je točka na zemeljskem ekvatorju, nad katero nenehno lebdi vesoljska opazovalnica. Dom­nevno bi ta točka ležala na berlinskem poldnevniku, in sicer nekje okoli južne konice Kameruna.
176
toliko zmanjšali, da bi prosto padali po Zemljinem eliptičnem tiru. Med tem delom vračanja znova prevla­duje breztežnost.
Medtem smo se že znatno približali Zemlji. Polagoma vstopamo v njeno ozračje; že občutimo zračni upor in začenja se najtežji del potovanja: pristajanje. Sedaj velja hitrost potovanja, ki je med padanjem proti Zemlji dosegla 12-kratno hitrost izstrelka, tako počasi zavirati, da ne bi medtem prišlo do segrevanja zaradi zračnega upora.
Iz varnostnih razlogov smo se pripeli. Vodja je pov­sem zaposlen s krmarjenjem z nosilnimi ploskvami in padali, z določanjem vsakokratnega položaja vozila, mer­jenjem zračnega pritiska, zunanje temperature itd. Z vrtoglavo naglico obkrožujemo naš planet; sprva v strmo­glavem letu, na višini 75 km; kasneje pa se ob postopnem upadanju hitrosti v dolgi spirali vedno bolj približu­jemo Zemlji, hkrati pa dosegamo globlje, gostejše zračne plasti; polagoma se znova vzpostavi zemeljski občutek teže, naše potovanje preide v normalen drsni let. Neznan­sko hitro beži pod nami zemeljsko površje: v pol ure smo preleteli vse oceane in prečkali celine.
Vse počasnejša je naša vožnja in vedno bližje je zemeljsko površje, vse dokler se ne spustimo v bližino pristajališča na morju.
Posebne fizikalne raziskave
Sedaj pa k najpomembnejšemu vprašanju: kakšne koristi nam utegne prinesti opisana vesoljska opazovalni­ca! Oberth nam je dal v marsičem zanimive pobude, ki jih bomo upoštevali v nadaljevanju.
12 Problem vožnje po vesolju
177
Opravili bi lahko, na primer, posebne fizikalne in kemijske poskuse, ki potrebujejo velik, popolnoma brez-zračen prostor ali pa zahtevajo odsotnost teže in zato niso izvedljivi v zemeljskih razmerah.
Nadalje bi lahko dosegli izjemno nizke temperature, in to ne le preprosteje kot na Zemlji, pač pa bi se tudi bolj približali absolutni ničli, kot nam to uspe v naših ohlajevalnih laboratorijih (do sedaj smo se ji približali na 1 °, torej do -272 °C); v vesoljski opazovalnici bi ob že uporabljenem postopku z utekočinjanjem helija imeli na razpolago še možnost ohlajevanja s sevanjem v odprto vesolje.
In tako bi lahko preiskovali obnašanje teles ob malone popolni odsotnosti toplote, kar bi utegnilo privesti do pomembnih spoznanj tako o zgradbi materije kot tudi o naravi elektrike in toplote, kar so pričakovali že od dosedaj opravljenih tovrstnih poskusov v naših ohlajeval­nih laboratorijih. Od vsega tega pa bi lahko imeli v prihodnje tudi praktično korist - morda celo v nenavadno velikem obsegu. V zvezi s tem je npr. tudi problem odkrivanja postopka za izkoriščanje neznanske količine energije, ki je vezana v materiji.
Zaradi posebnih možnosti, ki jih nudi vesoljska opazo­valnica, bi bržkone utegnili dokončno rešiti vprašanje polarne svetlobe, kozmičnih žarkov in marsikaterega še ne popolnoma pojasnjenega naravnega pojava.
Teleskop neizmernih razsežnosti
%e prej smo omenili, da zaradi odsotnosti zraka v vesolju ni nikakih optičnih ovir za uporabo še tako velikih daljnogledov. In tudi domneve o njihovi tehnični izvedbi so zaradi povsod vladajoče breztežnosti zelo
178
ugodne. Električna energija, ki bi bila potrebna za delo­vanje naprave in njenih sestavnih delov, pa je v vesoljski opazovalnici vselej pri roki.
In tako bi bilo, na primer, možno celo kilometer dolg zrcalni teleskop vzdrževati tako, da bi v odprtem vesolju, primerno daleč od opazovalnice, lebdelo električno na­stavljivo parabolično zrcalo. Takšne in podobne naprave za daljinsko opazovanje bi neznansko prekašale celo najboljše tovrstne naprave, kot jih imamo sedaj na Zemlji. Trdimo lahko, da ni malodane nikakršne omejitve za njihovo zmogljivost, hkrati pa za možnosti opazovanj na daljavo.
Opazovanja in raziskovanje zemeljske površine
S takimi orjaškimi teleskopi bi bilo mogoče iz vesolj­ske opazovalnice spoznati vsako podrobnost na zemelj­skem površju. Mogoče bi bilo zaznati optične signale, ki bi jih s preprostimi sredstvi poslali z Zemlje, z njimi pa vzdrževati zvezo med raziskovalnimi odpravami in njiho­vimi domovinami ali pa nepretrgano zasledovati njihovo usodo, raziskati še neraziskane dežele, ugotavljati sestavo njihovih tal, pojasniti naseljenost in prehodnost v celoti in s tem opraviti dragocena pripravljalna dela za name­ravane raziskovalne odprave ter jim celo postreči s podrobnimi, fotografsko izdelanimi kartami, ki bi jih rabili za utiranje poti.
Omenili pa smo že tudi, da bi s tem postavili kartogra­fijo na popolnoma nove temelje; kajti z daljinsko fotogra­fijo iz vesoljske opazovalnice ni le mogoče kartografiranje na veliko, in sicer celih dežel ali kontinentov, za kar bi sicer potrebovali mnogo let in temu primerno visoka denarna sredstva, napraviti je mogoče tudi detajlne
12
179
karte v vsakršnih merilih, ki bi jih vestna dela geometrov in kartografov ne mogla prekositi. Obojim preostane le še nehvaležna naloga določevanja višin. Predvsem pa se lahko oskrbimo s kartami še zelo malo znanih zemeljskih območij, kot npr. notranjosti Afrike, Tibeta, severne Sibirije in območij okoli tečajev.
In nadalje bi lahko opazovali pomembne ladijske linije - vsaj vsakodnevno in kolikor bi dopuščali oblaki, ladje pa bi pravočasno opozarjali pred nevarnostmi, kot so na primer plavajoče ledene gore, bližajoča se neurja ipd., enako pa bi obveščali o ladijskih nesrečah.
Ker pa lahko iz vesoljske opazovalnice naenkrat pre­gledujemo gibanje oblakov nad več kot 1/3 celotne ze­meljske površine in hkrati opravljamo kozmična opazo­vanja, kar z Zemlje ni mogoče, bi to utegnilo biti povsem novo izhodišče za vremenske napovedi.
In ne nazadnje naj opozorimo še na strateško vrednost možnosti za takšna daljinska opazovanja: kot bi raz­prostrl vojni plan, bi ležala pred očmi opazovalca iz vesoljske opazovalnice celotna razvrstitvena in borbena področja! Celo če bi se sovražnik odrekel vsem dnevnim premikom, bi se težko skril pred temi »Argejevimi očmi«.
Raziskovanje zvezdnega sveta
Najčudovitejši razgled pa bi se nedvomno odprl iz vesoljske opazovalnice pri astronomskih daljinskih opa­zovanjih; kajti v tem primeru bi prišli v poštev poljubno veliki teleskopi, k temu pa prištejmo še prednost, ker bi žarki iz ozvezdij prihajali neoslabljeni in nepopačeni, nebesni svod pa bi bil popolnoma črn.
Tako bi na primer ta okoliščina dopuščala vsa ona opazovanja Sonca, ki so na Zemlji možna le ob popolnem
180
sončnem mrku, opravili pa bi jih tako, da bi zasenčili sončno ploskev z okroglim črnim zaslonom.
Naš celotni sončni sistem z vsemi planeti, planetoidi, kometi, velikimi in malimi lunami itd., bi lahko preiskali do zadnje podrobnosti. Oba »spodnja«, Soncu najbližja planeta: Venera in Merkur bi bila enako prikladna za opazovanje kot oddaljeni (»zgornji«) planeti, kar z Zem­lje, kot smo že omenili, zaradi njihove prisotnosti podne­vi, ni mogoče. Lahko bi natančno raziskali površje vsaj vseh sosednjih teles (Meseca, Venere, Marsa, Merkurja), in sicer brž kot bi bila vidna, ter jih nato z daljinsko fotografijo kartografsko poslikali. Celo vprašanje, ali so planeti naseljeni in ali jih je mogoče naseliti, bi s tem verjetno dokončno rešili.
Najzanimivejša odkritja pa bi, kakor je pričakovati, utegnile posredovati tudi zvezde stalnice. Marsikatera nerešena uganka skrajnih daljav bi se pojasnila, naše spoznanje o vesoljskem dogajanju pa bi se zaradi tega verjetno tako razširilo, da bi mogli s popolno gotovostjo sklepati o preteklosti in o prihodnji usodi našega sončne­ga sistema in Zemlje.
Vsi izsledki raziskovanj pa bi imeli poleg siceršnje vrednosti tudi kar največji pomen za nadaljnji razvoj vožnje z vesoljsko ladjo; ko bi že enkrat poznali razmere v onih območjih vesolja in na nebesnih telesih, kamor vodi naša pot, bi to ne bilo več vesoljsko potovanje v ne­znano, zaradi tega pa bi odpadla marsikatera nevarnost.
 Lebdeče orjaško zrcalo
Vendar s tem še niso izčrpane vse možnosti vesoljske opazovalnice. Zaradi dejstva, da tam Sonce sije (ne glede na morebitne prehode skozi Zemljino senco) neomejeno
181
in hkrati neprekinjeno, bi bilo to mogoče izkoristiti za marsikakšen zemeljski tehnični namen. Iz vesoljske opa­zovalnice bi se dalo namreč - celo zelo izdatno — umetno usmerjati sončne žarke na posamezna območja zemelj­skega površja, ako bi nanje naravnali primerno konstru­irano, na Zemljinih obhodnih tirih lebdeče orjaško zrcalo - kakor predlaga Oberth.
Slednje bi bilo sestavljeno iz posameznih faset, ki bi bile tako gibljivo nastavljive, da bi jih bilo mogoče s pomočjo elektrike poljubno razporediti v kakršenkoli položaj, in sicer na površini celotnega zrcala. S primerno nastavijo faset bi uspeli po potrebi razpršiti celotno od zrcala odbijajočo se sončno energijo po širokih območjih zemeljskega površja ali pa bi jo strnili v posamezne točke, in končno, ko je ne bi več rabili, bi pustili, da seva v vesolje.
Okoliščina, da bi se zaradi obhodnega gibanja takšno »vesoljsko zrcalo« nahajalo v breztežnostnem stanju, bistveno olajšuje njegovo postavitev. Po Oberthu bi pri izdelavi takšnega zrcala služila kot skelet okrogla žična mreža, ki bi jo v ta namen z rotacijo razprostrli po vesolju. V njene pentlje bi potem namestili posamezne fasete, ki bi bile izdelane iz kot papir tanke natrijeve pločevine. Po izračunih bi ogledalo s premerom 100 km stalo 3 milijarde mark, za njegovo izdelavo pa bi potre­bovali kakih 15 let.
Poleg te pa so še druge možnosti za gradnjo takega lebdečega orjaškega zrcala. Pri manjših premerih, more­biti le nekaj 100 metrov, bi zanesljivo uspeli s togo konstrukcijo, in sicer tako, da bi z obračalnimi motorji celo ogledalo poljubno obračali okoli njegovega težišča, z njimi pa bi tudi premeščali zrcalo z enega mesta na drugo.
182
Za uravnavanje takšnega zrcala bi bilo v vesoljski opazovalnici na razpolago obilo potrebne električne ener­gije. Krmilne ročice bi morale biti v observatoriju, in sicer tako nameščene, da bi služile ob sočasnem opazova­nju z orjaškim teleskopom, kajti tako bi bilo možno svetlobno polje zrcala uravnati kar najbolj natančno na Zemljo.
Koristi te naprave bi bile mnogovrstne. Tako bi lahko z naravno sončno lučjo — če bi to oblaki dovoljevali — ponoči osvetljevali morske in letalske pristane, velike kolodvore, pa tudi cela mesta. Kakšne količine premoga bi prihranili, ko bi bila na primer Berlin in ostala velika mesta na tak način oskrbljena z lučjo!
Z zelo velikimi vesoljskimi zrcali bi bilo po Oberthu mogoče doseči, da bi zaradi sončnega sevanja postale naseljive prostrane severne dežele, pomorske poti od severnosibirskih pristanišč do Spitzbergov bi vzdrževali brez ledu itd., vplivali bi lahko na vreme, preprečevali nagle vremenske spremembe, zmrzal, točo itd.
Najstrašnejše bojno sredstvo
Kakor vsako tehnično pridobitev, je možno tudi to izkoriščati v bojne namene, in — povrh vsega — bi po grozovitosti daleč prekašala vsa dosedaj znana bojna sredstva.
Znano je, da že s koncentracijo sončnih žarkov z zbiralnim zrcalom dosežemo visoke temperature (podob­no kot s tako imenovano »zažigalno lečo«). Že če je zrcalo veliko kot dlan, je možno zažgati v njegovem gorišču ležeč papir, pa tudi trske ipd. (sl. 95).
Sedaj pa si predstavljajmo, da premer takšnega zrcala ne znaša le 10 cm, pač pa nekaj 100 ali celo 1000 metrov,
183
sl. 95. Sežiganje lesene trske z zbiralnim zrcalom. Sonnenstrahlen — sončni žarki
kot na primer vesoljsko zrcalo: tudi jeklo bi se moralo topiti in celo snovi, ki so najodpornejše proti ognju, bi sčasoma komaj zdržale, ko bi jih obsijala tako koncentri­rana sončna svetloba.
Če pa si še predočimo, da ima opazovalec iz vesoljske opazovalnice s svojim mogočnim teleskopom pred seboj celotno bojno območje z vsemi deli bojišča in sovražniko­vim zaledjem, z vsemi kopnimi in morskimi dovoznimi potmi itd., in sicer razprostrto kot velik, tudi podrobnosti kažoč načrt, potem si lahko ustvarimo predstavo, kakšno bojno sredstvo bi bilo takšno vesoljsko zrcalo, ki bi ga vodila njegova roka!
Najlažje bi bilo: pognati v zrak sovražnikova skladiš­ča streliva, zažgati skladišča bojnih potrebščin, topove, oklepne kupole, železne mostove, tire, pomembnejše ko­lodvore itd. pa spremeniti v žarečo maso. Železniške vozove med vožnjo, za vojno važne tovarne, industrijske predele in velika mesta bi lahko ovil v plamene. Premika-
184
joče se in taboreče čete pa bi preprosto upepelil, ko bi spustil preko njih snop koncentrirane sončne svetlobe. Niti sovražnikovo ladjevje, pa naj bi bilo že tako mogočno in četudi bi si poiskalo zavetje v najmočnejših pomorskih utrdbah, se ne bi moglo ubraniti pred požigom, ampak bi bilo uničeno kot pogoltne sikajoči plamen mrčes.
To bi bili v resnici žarki smrti! Pa vendar nič drugega kot za življenje potrebni žarki, ki si jih vsak dan znova tako želimo; le te dobrote bi bilo »nekoliko preveč«.
Da le ne bi prišlo do teh grozot; komaj bi si drznila kaka današnja sila zaplesti se v vojno z ljudstvom, ki bi razpolagalo s tako strašnim orožjem.
K nebesnim telesom
Pri dosedanjih raziskavah še nismo prestopili območ­ja prevladujoče Zemljine privlačne sile - in tudi ne »območja njene Visokosti v vesolju«. In kako je pravza­prav s ciljem vesoljske vožnje: popolnoma se odcepiti od Zemlje in doseči tuja nebesna telesa?
Najprej na kratko o sliki zvezdnega sveta, kot jo vidimo z gledišča vožnje po vesolju in prav tako z gledišča bodočega območja potovanj. Spočetka velja raz­širiti meje običajnih predstav; ako hočemo preiskati celo vesolje kot bi šlo za naš svet, moramo to, kar se nam je dosedaj zdelo, da je svet, namreč Zemljo, imenovati le še naša »ožja domovina«. In ne samo njo! Vse kar je dosedaj s težnostjo vezala nase, tako bodočo vesoljsko opazovalnico kakor tudi Mesec, je treba še prišteti k naši ožji domovini v vesolju, k »zemeljskemu kraljestvu«; kako majhna je namreč oddaljenost kakih 380 000 km Meseca od Zemlje v primerjavi z drugimi vesoljskimi razdaljami! Znaša pa le tisočinko razdalje do najbližjih
185
planetov, Venere in Marsa, in znotraj Sončeve oble bi zlahka spravili Zemljo s celim mesečevim tirom.
Prva nam bližja večja enota v vesolju je sončni sistem z vsemi različnimi telesi, ki sodijo zraven. To je: 8 velikih planetov ali potujočih zvezd, izmed katerih je ena celo naša Zemlja (sl. 96 in 97), in številna druga, po večini dosti manjša nebesna telesa: planetoidi, periodični kome­ti, roji meteorjev itd. Izmed planetov je Soncu najbližji Merkur, sledijo mu Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn in Uran in najoddaljenejši Neptun. Tako sta Venera in Mars poleg Meseca neposredni Zemljini sosedi.
Vsa ta nebesna telesa so zaradi učinkovanja privlač­nosti mase trajno priklenjena na Sonce, zato so ga — kot
Si. 96. Skica tirov 8 planetov našega sončnega sistema v njihovih
pravih velikostnih razmerjih.
186
dalee